Že od prvih začetkov eksperimentalne modalne analize inženirska stroka raziskuje najbolj primerne načine vzbujanja najrazličnejših struktur in jih skuša implementirati v čimbolj zanesljivi in učinkoviti obliki. Plod ideje o idealnem impulzu sile je postalo modalno kladivo. Orodje v nekaterih primerih omogoča učinkovito vzbujevalno sredstvo, v drugih pa je vir merilnih negotovosti, katerih posledica je izračun nezanesljivih modalnih lastnosti analizirane strukture. Izboljšava orodja je tako zahtevala izključitev direktnega vpliva človeškega faktorja na meritev in realizacijo generiranja sile s pretvornikom iz električnega signala v mehansko silo. Prototip avtomatskega modalnega kladiva, realiziranega s solenoidom, krmiljenim preko elektronskega vezja, je omogočil generiranje ponovljivega in nastavljivega ter časovno ožjega impulza sile. Z razvitim kladivom smo lahko, za namen določitve modalnih lastnosti strukture, le-to vzbudili v širšem frekvenčnem območju.