Dinamske lastnosti sodobnih izdelkov se pri eksperimentalnim pristopu analizirajo z merjenjem frekvenčno-odzivnih funkcij (FPF). Kakovost posamezne meritve lahko že med njenim zajemanjem preverjamo s koherenco. Bolj splošne metode za oceno skladnosti celotnega nabora meritev pa temeljijo na primerjavi FPF-jev ali modalnih oblik s pripadajočim numeričnim modelom. Ta orodja so sicer uporabna, vendar temeljijo na primerjavi z numeričnim modelom, ki pa ne odraža vedno realne lastnosti obravnavane strukture. Cilj tega članka je razviti celovito eksperimentalno metodo za preverjanje skladnosti posameznih meritev na podlagi primerjav s celotnim eksperimentalnim modelom. Numerični model služi le za zagotavljanje prostostnih stopenj, na katere razširimo eksperimentalni model z metodo mešanja ekvivalentnih modelov. Celotna formulacija je razvita v frekvenčni domeni, tako da ni potrebno izvesti prehoda v modalno domeno, s čimer bi lahko izgubili fizikalno pomembne informacije o sistemu. V frekvenčnem domeni je mogoče oceniti skladnost FPF-jev v celotnem analiziranem frekvenčnem območju in ne le v predelu lastnih frekvenc. To je zelo pomembno na področju frekvenčnega podstrukturiranja, kjer lahko že majhne napake v FPF-jih podstrukture (npr. položaj antiresonance) privedejo do napačnih rezultatov sklapljanja. S prikazanim eksperimentalnim primerom je dokazana učinkovitost predlaganega pristopa. Z odstranitvijo identificiranih nekonsistentnih meritev je bila znatno povečana natančnost dinamičnega sklapljanja.