Modalno podstrukturiranje je uveljavljena poddomena dinamičnega podstrukturiranja, v okviru katerega se obravnava več-točkovnih povezav med komponentami izkazuje kot problematična naloga. To se še posebej odraža pri obravnavi eksperimentalnih modelov, kjer celo najmanjše nekonsistentnosti v dinamiki povezovalnega območja lahko znatno vplivajo na točnost rezultata podstrukturiranja. Uveljavljena rešitev tega problema temelji na projekciji fizikalnega gibanja povezovalnega območja na modalno bazo ene izmed podstruktur. Kljub temu, da velikost in izvor projekcijske baze močno vplivata na točnost rezultata podstrukturiranja, uveljavljene metode ne zajemajo splošnega kriterija za njihovo ustrezno izbiro. Namen tega članka je predlagati alternativni omilitveni proces, ki temelji na razcepu singularnih vrednosti (SVD), ki omogoča tako generacijo vektorske baze, kot tudi vpeljavo kriterija za izbiro njenih dominantnih komponent. V primeru dveh podstruktur, ki ju obravnavamo v posameznem koraku procesa podstrukturiranja, je SVD izveden na povezovalnih komponentah sestavljenih modalnih baz podstruktur. Dominantni levi singularni vektorji zatorej vsebujejo informacijo o dinamiki povezovalnega območja obeh podstruktur in zagotavljajo konsistentno ortonormalno bazo za postopek omilitve povezovalnih enačb. Predlagani empirični kriterij za oceno ustrezne dimenzije vektorskega prostora temelji na amplitudi singularnih vrednosti. Učinkovitost predlagane metodologije je predstavljena v primerjavi z uveljavljenim postopkom modalne omilitve povezovalnih enačb na treh numeričnih primerih in na eksperimentalno-analitičnem postopku podstrukturiranja po metodi simulatorja prenosnosti. Pokazano je, da predlagani pristop k omilitvi povezovalnih enačb z uporabo singularnih vektorjev, v kombinaciji s kriterijem za oceno dimenzije omilitvene baze, omogoča konsistenten in zanesljiv postopek podstrukturiranja.