3D tiskanje sestavnih delov izdelkov postaja uveljavljena tehnika proizvodnje. Za zagotovitev njihove robustnosti in dolge življenjske dobe je ključnega pomena numerično napovedati dinamski odziv teh komponent v različnih pogojih delovanja. Dinamične lastnosti so običajno pridobljene v obliki odzivnih modelov pomika ali specifične deformacije. Vendar pa je numerično modeliranje dinamskih lastnosti 3D-natisnjenih struktur zahtevno, predvsem zaradi kompleksne geometrije vzorca polnila in vpliva parametrov tiskanja na materialne in geometrijske lastnosti. Alternativni pristop za določanje dinamskih lastnosti struktur predstavlja eksperimentalni odzivni model. Ta odraža dejanske dinamske lastnosti, vendar je običajno podvržen eksperimentalnim namakam in ima nizko prostorsko ločljivost. Za združitev prednosti numeričnih in eksperimentalnih odzivnih modelov predlagamo pristop hibridnega modeliranja z metodo mešanja ekvivalentnih modelov. Metoda je formulirana v obliko, ki omogoča razširjanje dinamskih odzivnih modelov nekomplementarnih fizikalnih veličin (pomik in specifična deformacija). Pristop je bil analiziran na primeru 3D-natisnjenega nosilca s kompleksnim vzorcem polnila, kjer smo dosegli zanesljivo razširitev polja pomikov in specifičnih deformacij.