Analiza prenosne poti (TPA) je zanesljivo in učinkovito diagnostično orodje za določanje prevladujočih poti prenosa vibracij od aktivno vibrirajočih komponent do povezanih pasivnih podstruktur v kompleksnih sestavih. Konvencionalni in na komponentah temelječi pristopi TPA to dosežejo z oceno niza sil, ki ponovijo operativne odzive na pasivni strani sestava, kar zahteva ločene meritve sprejemljivosti prenosne poti in operativnih odzivov, temu pa sledi posredna ocena sil na vmesniku. To zahteva znaten merilni napor, še posebej, ko so želene le prevladujoče prenosne poti. Operativna analiza prenosne poti (OTPA) to premaga s prepoznavanjem prispevkov prenosne poti zgolj iz meritev operativnih odzivov. Vendar je OTPA občutljiva na merilne napake, saj lahko manjše netočnosti povzročijo neskladja pri karakterizaciji prenosnih poti. To je še posebej očitno, ko slaba postavitev senzorjev povzroči podobne odzivne meritve iz več kanalov, kar uvaja redundanco in povečuje merilni šum. To se običajno rešuje z uporabo regularizacijskih tehnik (npr. zmanjšanje singularnih vrednosti in Tikhonovova regularizacija), ki spodbujajo prenos vibracij, povezanih z dominantnimi singularnimi vektorji. Kot alternativo ta članek raziskuje koristi uporabe uveljavljenih pristopov, ki temeljijo na redukciji, iz dinamičnega podstrukturiranja v okviru OTPA. Izmerjeni odzivi se projicirajo na različne dinamične podprostore, ki vključujejo prevladujoče dinamično obnašanje vmesnika med aktivno in pasivno stranjo (tj. prevladujoče vmesne mode). Na ta način se ocenjuje le prenos vibracij, povezanih z vmesnimi modi, ki so vključeni v korak redukcije, medtem ko toga stanja, ki jih prikriva šum, ostajajo neopažena. Članek predlaga uporabo deformacijskih modov vmesnika in fizikalnih modov ter prikazuje njihovo izvedljivost prek različnih eksperimentalnih nastavitev in jih primerja s standardnim OTPA.